razglednica – Stare slike

Tudi fotograf Gorjanc se je povzpel nekaj deset metrov na Slivnico in enkrat okrog leta 1968 fotografiral s soncem obsijano Cerknico. Bil je lep jasen poletni dan. Ura je bila okrog poldne, kakor se vidi po sencah.

Na fotografiji se vidi tudi naša hiša. Pokrita je z rdečimi opekami, ki smo jim rekli dunajska opeka. Ta opeka je bila stara in je pogosto pokala. Ker nam je dunajčana zmanjkalo, smo kupili za pet vrst opeke Kikinda. Teh pet vrst opeke je nekoliko svetlejših.

Spredaj se razteza tovarna ivernih plošč Iverka. Na levi strani je že prizidek, ki je bil zgrajen nekaj let kasneje in je bil namenjen skladišču.

Ob Iverki in za njo je vse polno pripravljenega lesa, namenjenega mletju in nato izdelovanju ivernih plošč. Delavci so pripeljan les na deponijo razrezovali na primerno dolžino. Motorne žage so cele dneve pele, da jih je bilo slišati daleč naokrog. Prav dolgočasna je bila tišina ob nedeljah in praznikih, saj so se naša ušesa privadila glasnemu ropotanju.

Razglednico Cerknice, ki jo je založilo podjetje Fotolik Celje, so tiskali v Italiji.

Kraj: Cerknica
Datum: 1968
Avtor: M. Gorjanc
Zbirka: Tone Urbas
Skenirano: 29. 7. 2016
Oblika: razglednica

Na zadnji strani razglednice neznanega avtorja piše, da so na sliki Retje v Loškem Potoku. Ime vasi prebivalci povezujejo z izdelovalci ret ali rajt po domače, velikih sit za grobo čiščenja zrnja, saj je bilo tudi v Loškem Potoku doma izdelovanje suhe robe. Drugi namigujejo, da je ime vasi starejše in morda izhaja iz imena venetske boginje Retije, enega od velikih božanstev Venetov.

Razglednico je založil Ivan Lavrič iz Loškega Potoka, poslal pa jo je Josip Košmrlj cenjeni gospodični Rezi Palčič 15. septembra 1933. Potovala je iz Loškega potoka v Anžetovo gostilno v Vrhniki, pošta Stari trg pri Rakeku v Dravski banovini …

O nastanku Loškega Potoka in z njim Retij obstaja več zgodb, vsekakor pa naj bi prvotni naseljenci prišli iz Loža oziroma Loške doline, od tod tudi ime Loški Potok in ne morda Ribniški ali Bloški.

Matevž Hace je menil, da je Loški Potok nastal iz ljubezni med pastirji in pastiricami iz Loške doline, ki so tam našli pašo za svoje živali in se za stalno naselili. Manj poetična in bolj praktična je druga razlaga, ki podpira prvo: prvi naseljenci so v Loški Potok prišli iz Loške doline pri današnji Šegovi vasi, kjer je razdalja najmanjša in tudi vodo, ki so jo poimenovali Mežnarjev studenec, so našli tam. V obeh vaseh, eni na vzhodni in drugi na zahodni strani Racne gore, Šegovi vasi in Vrhniki, obstajata ali sta obstajali domačiji Pri Anžetovih, kar tudi namiguje na davno povezavo, čeprav ne ravno zanesljivo, saj je Anžetov, Janezov in Johanov od nekdaj mrgolelo po naši deželi … Tako se je v Vrhniki (pri Ložu, kajpada) imenovala domačija z gostilno, kjer je živela Rezi Palčič ali Anžetova Rezka po domače, ki je leta 1933 prejela to razglednico Retij.

V Vrhniki pa o nastanku Loškega Potoka pravijo, da so nekoč na domačiji Pri Pojetovih imeli zelo veliko živine, zato so najeli pastirja, ki jo je odpeljal past v Loški Potok (ki to takrat še ni bil). Tam je našel vodo in si postavil kočo – tako se je začelo, so mi rekli.

Zadnja pripoved pa – ne brez kančka samoironije – pravi, da je bil prvi naseljenec v Loškem Potoku pravzaprav neki čudak, ki ga nihče ni maral tam dol v Loški dolini, pa se je naselil v teh odročnih krajih, ostal in dobil potomce. Tako se je začelo … Kdaj in kako je bilo v resnici in kaj izkazujejo materialni oziroma pisani viri, pa bo treba pogledati še v kakšne druge bukve, samo mene zdaj bolj zanima, kar je še ostalo v ustnem izročilu …

Morda samo še tole: na pogorju Racne gore ob poti v Loški Potok ležijo Uršni lazi – skrivnostni in lepi, z lovsko kočo Urško na Renkočem lazu, o kateri je napisana pesem in veliko skalo iz nenavadne kamenine. O imenu teh lazov obstajata vsaj dve zgodbi: po eni naj bi ime ostalo od tega, ker jih je v času hude lakote kupila lepa in bogata Urška za štiri hlebce kruha in štiri latvice kislega mleka. (Podobna zgodba govori o imenu Močnikove doline, za katero – priznam – ne vem, kje je: prodali naj bi jo za skledo močnika. Lakota je huda reč …) Po drugi varianti pa so tisti lazi dobili ime po pastirici Urški, ki je gnala svojo čredo predaleč in zašla na potoško ozemlje, kjer sta jo zasačila lastnika in tako pretepla, da je umrla …

Potočani nekdaj niso veljali ravno za uglajene, čeprav so dali tudi nekaj velikih mož. V Loški dolini so se – kot iz vseh – radi ponorčevali iz njih, a le iz varne razdalje. Zlagali so smešne in zbadljive pesmice o Potočanih in jih imenovali “bobovci” zaradi boba, edine stročnice, ki je v Loškem Potoku zanesljivo rodila, saj ni občutljiva na pozebo. Drugače pa se je vedelo, da so Potočani odlični delavci, pravi garači, zato so jih kmetje radi najemali na dnino. Rihtarjeva teta mi je pripovedovala, kako sta dve Potošci dobili delo kot grabljici pri nekem skopuškem kmetu iz Vrhnike. Zvečer, ko je bil čas plačila, je dal eni manj denarja, češ da ima krajše roke in ni mogla toliko pograbiti kot druga. Pa se je ta pognala zanjo, ker da je ravno toliko naredila kot ona in potem je menda skopuh odnehal.

Ker je Loški Potok zelo izpostavljen pozebam, vsaj bilo je tako, tudi sadja ni bilo veliko. Ponj so hodili v bližnje vasi – na Poljane in v Loško dolino. Veljala je nenapisana pravica, da smejo Potočani pobrati sadje, ki leži po tleh, zato so odhajali ponj navsezgodaj, še preden so lastniki dreves utegnili pobrati sadeže sami. Matere po Dolini pa so budile svoje otroke: “Ala, brž ustat pa hruške pobierat, če ne buojo use Potuošce pobrale!”

Kartica Retij je naslovljena na Rezi Palčič v Vrhniki, v gostilno pri Anžetovih. Poslana je bila s pošte v Loškem Potoku v času kralja Aleksandra, vsaj po znamki sodeč, žig pa razločno izkazuje datum 15. september 1933, čeprav je razglednica mogoče starejša. Josip Košmrlj sporoča, da so dobili obe Rezkini kartici, da pa niso mogli priti na žegnanje – ker tudi njih ni bilo k njim … Je bil Josip Rezkin sorodnik ali le prijatelj? So bili – glede na ljudski glas – v sorodu? Od kod je bil Josip Košmrlj – morda res iz Šegove vasi?

Slovarček:

rajta: reta
Ala, brž ustat pa hruške pobierat, če ne buojo use Potuošce pobrale! – Takoj vstati in pobirati hruške – če ne bodo vse Potočanke pobrale!

Viri: Milena Ožbolt, Andrejeva stopinja, založba Kmečki glas, 2004

Kraj: Retje v Loškem Potoku
Datum: 1933
Avtor: ni znan
Zbirka: župnišče Stari trg
Skenirano: 12. 11. 2012
Oblika: razglednica

Ena redkih, če ne edina, panorama Rakeka z unške strani. Daleč proti Uncu je moral fotograf, da je zajel skoraj celoten pogled na spodnji del Rakeka.

Leta 1937 je v občini Rakek živelo 2244 prebivalcev v 382 hišah. Od tega je bilo 252 posestnikov, 130 kočarjev in 97 najemnikov. Zemljiška posest v občini je obsegala 268 njiv in vrtov, 1129 travnikov in pašnikov, 2 sadovnjaka, 789 gozdov. Nekaj gozda je bilo na Orljeku, Srnjaku in Stražniku (645 m), ki je predstavljal tudi najvišjo točko, preko katere je potekala tudi državna meja.Pa smo spet tam, ko še ni bilo mobitelov in računalnikov z elektronsko pošto. Z Irmo sva bili v gimnaziji prijateljici, celo sedeli sva skupaj. Bila je iz Postojne in med počitnicami je bilo treba te stike vzdrževati, ker se prav veliko nisva mogli obiskovati, saj sva obe opravljali počitniško delo. Zato sva si pisali pisma, saj sva si imeli veliko povedati. Nekega dne sem prišla iz fabrke, Bresta konkretno, domov in me je že čakala soseda, da ima pismo zame in smejalo se ji je do ušes. Je rekla, da mi bo pismo dala, ampak naj najprej prinesem denar, ker je morala plačati porto. Zakaj? Sošolka je oblepila znamko s selotejpom in potem tako s selotejpom prilepila na pismo, na zadnjo stran pisma pa napisala, da se tako špara znamke, ker jo preprosto odlepiš in z novim selotejpom nalepiš na drugo pismo: »To me je Igor (brat) naučil. Od hudiča!« In od hudiča je bil tudi poštar in je to prebral, ker pa pri nas ni bilo nikogar doma, smo bili vsi v službi, soseda je bila pa učiteljica in je imela počitnice, je to pismo dal njej, da je lahko kasiral porto.

Skrajno levo je stanovanjska hiša, ki je bila zgrajena za železničarske uslužbence.

In tudi vlak nekam pelje.

Na desni je lepo vidna vrtača.

Izstopata Gabrenjeva in Domiceljeva hiša in seveda zvonik, ki je tedaj pripadal še stari cerkvi sv. Urha.

21. februarja 1937 je bila razglednica odposlana. Nekdo je skušal odlepiti znamko, ki je pomemben dodatek poštni pošiljki, kar ste lahko prebrali v zgornjem zapisu.

Slovarček:

kasirati: zaračunati, pobrati denar
porto: poštna pristojbina, ki jo plača naslovnik za premalo frankirano pošiljko: plačati porto

Kraj: Rakek
Datum: 1937
Avtor: neznan
Zbirka: Božidar Vengust Darč
Skenirano: 3. 6. 2016
Oblika: fotografija

Lepa poročna slika Marjance z Medvedjega brda. Kdo ve, mogoče je pa kakšna moja sorodnica glede na to, da je bila moja pra-babica prav od tam doma. Marjanca je vzela Felipeja, ki je bil Italijan. Verjetno žandar ali financar, kar je razumljivo, saj je bil kraj tik ob italijansko-slovenski meji. Upam le, da zakon ni šel takole kot ta poročna fotografija – na dvoje.

Na temo poroke je šal, da jih ni mogoče prešteti. Eno svojih pesmi ji je posvetila celo težko-metalna skupina AC/DC in nosi pomenljiv naslov »Highway to Hell« (Avtocesta v pekel). No, tole sem si malo izmislila. Pesem ni posvečena poroki, se mi je zdelo pa blazno fajn. Poroka je edina oblika samomora, ki jo podpira tudi cerkev.Na upravni enoti je uradnik vprašal možaka, če je poročen.
»Ja, drugič,« je odvrnil možak.
»In kaj vam že prvič ni bilo jasno?«
Jaz se lahko norčujem, ker mi tudi ni bilo že prvič vse jasno in sem imela popravni izpit.

Tu pri nas je bil eden, ki mu je bilo sicer drugače ime, klicali smo ga pa – ne smem povedat kako. Je še živ. Ko je ta kiklo zagledal, so se mu oči tako svetile kot nov kovanec za evro. On je položil vse, kar mu ni ušlo na drevo ali pa v vodo. Potem je pa, tako kot je že Prešeren ugotovil – »jo stakne nazadnje, ki bila mu je kos«, eno malo preveč polagal in se je moral poročiti. Je bilo »na mus«. Ja človek obrača, Bog obrne. Prej je imel bab kolikor je hotel, pa mu ni bilo dovolj. Potem je imel pa eno samo in mu je bila še tista preveč.

Marjančina sestra je bila njena poročna priča.

Lepa je, nevesta, in Italijani so od nekdaj padali na lepoto slovenskih deklet. Ne vemo, ali je bila posredi ljubezen ali smet, ki fura svet – denar. Upam, da je imela v tujini lepo življenje.

Daleč od rojstnega kraja je mislila tudi na dom in staršem je poslala razglednico – poročno fotografijo v spomin – 3. avgusta 1931. Poroka je bila najbrž kakšen dan prej.

Kraj: Rovte
Datum: 1931
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 18. 9. 2016
Oblika: razglednica

Kamniti Bloški most čez potok Bloščica ima pet čudovitih obokov. Fotografi ga večinoma ovekovečijo s pogledom z južne strani proti toku navzgor. Jože Žnidaršič iz Cerknice pa ga je za razglednico posnel z dvorišča med Lipetovo gostilno in Malensko hišo, s tem prikazal severno stran mostu in lepo ujel igro svetlobe in senc. Slika je posneta v sončnem spomladanskem nedeljskem popoldnevu, ko je fotograf običajno prihajal v vas, da je slikal vojake, ki so imeli izlazak u grad.

Leta 1858 zgrajeni most preči Bloščico, ko ta iz dolomitnega področja severnega dela Blok usmeri svoj tok proti južnemu – apnenčastemu delu planote. V tem južnem delu se nahajajo vsi požiralniki, ki vodo iz planote odvedejo skozi Žerovnico v Cerkniško jezero, ob visokih vodah pa tudi skozi Križno jamo. Pretok pod Bloškim mostom zelo niha. Sam sem si zabeležil nekaj izjemnih stanj, posebej odkar smo se leta 1982 vselili v novo hišo v neposredni bližini mostu. V zadnjem obdobju je zaradi hudih suš poleti 2001, 2003, 2011 in 2012 potok že pred mostom popolnoma presahnil. Po drugi strani pa ob zadnji poplavi ponoči 7. 11. 2014 tudi velike kolone mostu niso mogle požreti vse vode in je tako tekla tudi čez cesto ob mostu, zalila staro Malensko hišo, našo drvarnico in del stare hiše in le kakšen cm je manjkal pa bi jo imeli v novi hiši. Sam sem ocenil pretok ob tisti hudi uri na okoli 300 kubikov na sekundo.

Ob mostu se na sliki lepo vidi kolovoz, ki vodi čez potok. Furmani so šli po njem, da so istočasno med potjo napojili živino. V ozadju se za Tončetovo hišo na levi vidi takrat še goli Bloški hrib imenovan tudi Bradatka. Mnogokrat smo jo otroci ubrali na poti iz šole čez hrib in se za konec, zlasti v jeseni, po torbah in suhi travi pridrsali v dolino.

Lipa na levi strani mostu zastira takrat že z opeko pokrito Tonovo hišo. Ob njej je na desni strani viden novozgrajeni skedenj. Ob kamniti ograji desne strani mostu je pogled uprt v naš hlev in za njim dom JLA z značilno streho, dva stanovanjska bloka in na skrajni desni novo zgrajeno kegljišče. Med domom JLA in kegljiščem je bilo postavljeno igrišče za odbojko in skupina vojakov, ki najbrž čakajo nedeljsko kino predstavo, se zabava z igro.

Po rušenju doma in kegljišča v letu 2002 danes edino breze spominjajo na nekdanjo okolico doma pa tudi te so bile ob žledu leta 2014 močno polomljene.

Kamnita ograja mostu je bila v tistih letih na notranji strani belo pobarvana, kar naj bi voznikom in pešcem pomagalo pri nočni poti čez most. Javne razsvetljave še ni bilo. Kljub beli barvi jih je pri nočnem prečenju kar nekaj telebnilo v potok, posebej pri poznem povratku iz Lipetove gostilne v vas. Zadnjega takega primera, nočnega padca kolesarja, se spomnim iz leta 2004, ki se na srečo ni končal s hujšimi posledicami. Včasih je veliko gostov iz previdnosti rajši prebredlo potok po kolovozu, saj je bilo hlače in obutev lažje posušiti, kot zdraviti morebitne buške in zlomljene ude.

Jože Žnidaršič je posnetek izdelal za Foto Slovenija, ki je izdal razglednico. Ob velikem številu vojakov in drugih pripadnikov JLA so šle dobro v promet.

Morebiti bo ob 100. obletnici smrti cesarja Franca Jožefa I., ki se je spominjamo v teh dneh, vzklila tudi ideja o poimenovanju tega mostu po njem. Ime takratnega Njegovega cesarsko-kraljevega apostolskega veličanstva je bilo vklesano v spominsko ploščo mostu ob gradnji l. 1858 in je tam še danes. Z Napoleonom most nima nobene zveze, razen da se je nekomu zdelo ime bolj všečno. Drugače pa je za domačine to kar Bloški most.

Slovarček:

izlazak u grad: dovoljen izhod v mesto – vas.

Kraj: Velike Bloke
Datum: 1960
Avtor: Jože Žnidaršič st., Cerknica
Zbirka: ?
Skenirano: 5. 3. 2013
Oblika: razglednica

Slovenski jamarji so leta 1965 izbrali Rakov Škocjan za prireditev Mednarodnega speleološkega kongresa. Podjetje Škocjan, ki je tedaj upravljalo Hotel v Škocjanu, je za goste organiziralo samopostrežbo hrane v naravi pred Hotelom. Izbor hrane in kosilo je, s pomočjo štirih kuharjev, pripravil priznani kuharski mojster, pokojni Ivan Ivačič. Takšnega načina odlične postrežbe v naravi speleologi še niso doživeli.

Delavski svet TP Škocjan je na svoji seji dne 19. maja 1969 razpravljal o programu izgradnje turistično gostinskih kapacitet v naravnem parku Rakov Škocjan. Na osnovi izdelanega programa je delavski svet sprejel odločitev, da podjetje pristopi k izgradnji turistično-gostinskih kapacitet v Rakovem Škocjanu in za izgradnjo poišče poslovnega partnerja, ki bo za to zainteresiran. Z Ljubljanskim investicijskim zavodom, kot izvajalcem omenjenega programa, so sklenili ustrezno pogodbo za izdelavo glavnega projekta v smislu že izdelanih idejnih načrtov. Idejni načrt je predvideval izgradnjo novih hotelskih kapacitet s 50 do 100 ležišči in ustreznimi restavracijskimi prostori, ureditvijo Zelških jam in asfaltiranje ceste Unec – Rakov Škocjan – Zelše.

Za realizacijo tega projekta je podjetje navezalo stike z Gradbenim podjetjem Obnova Ljubljana in preko njih tudi s hotelskim podjetjem Plava laguna Poreč. Ta projekt pa, žal, ni bil realiziran, ker je medtem nastopila integracija s HTP Jama Postojna. Omenjeni projekt je bil sprejet v okviru integracije, vendar se tudi v sklopu HTP Jama Postojna ni realiziral.

Na sliki je Mirko Vidrih, ki je bil poleg tega, da je bil strasten ribič, tudi gasilec, ptičeljubec, pevec in najboljši čevljar. Naši prijatelji živijo na žagi. Kjer je žaga, je tudi voda in v tej vodi so tudi ribe. Njihov sin je imel in še ima rad ribe. Kaj bi jih kupoval, če so v potoku in si jih lahko nalovi. Pa je lovil ribe na črno, to pomeni brez dovoljenja. Bil je star malo več kot pet let. V naše kraje je že prišla jesen in Sašo je imel oblečeno bundo. Bunde so iz gladkega materiala, to vsi vemo. Eno ribo je že ujel. A za večerjo je bilo to premalo in tako je lovil še naprej. Od daleč je prihajal policist, ki bi moral po uradni dolžnosti divje ribiče preganjati. Nekdo od mimoidočih je policista videl in je Saša opozoril.

“Pazi, Sašo! Policist gre”

Sašo je pograbil ribo in jo vtaknil za bundo. Bunda spolzka, riba spolzka in je padla na tla ravno v hipu, ko je mimo prišel policist. Sašo se je malo ustrašil, kaj bo, policist pa se je le zasmejal in odšel dalje.

Letnico nastanka razglednice se določila po podatku, da jo je izdalo Turistično hotelsko podjetje Postojnska jama. Le to je prevzelo hotel Rakov Škocjan leta 1969 in razglednica je nastala po tem letu.

Je pa v napisu, kaj razglednica predstavlja, ena velika napaka. Piše namreč “ribolov v Cerkniškem jezeru”. Enkrat je bila ta voda morda res tam, ampak v času fotografiranja je bila pa že v Škocjanu.

Viri:

Gantar, I. Rakek, Ljubljana: Založba Mladika, 2005.

Kraj: Rakov Škocjan
Datum: 1970
Avtor: neznan
Zbirka: Lenka Gabrenja
Skenirano: 25. 7. 2016
Oblika: razglednica

150119225 Napis na razglednici ima tiskovno napako – Orchek, moralo pa bi pisati Orehek. Tudi zaradi tega je razglednica zanimiva.

Anton Stegel iz Orehka je lepo zapisal in ga bom kar citirala:

“Slovenski narod je bil stoletja podvržen asimilaciji in uničenju pod Avstro-Ogrsko monarhijo, nato od leta 1918 do kapitulacije Italije 8. septembra 1943 pa pod Italijo. Po prihodu Italijanov leta 1918, je humoristični časopis »Tehtnica«, ki ga je občasno izdajalo Narodno bralno društvo Orehek sporočil: »V Trst so prišli vojaki s kurjimi peresi na glavi in s kurjo korajžo v hlačah.» (italijanski red vojske »bersaglieri«). Kmalu po prihodu je rimska volkulja pokazala svoje zobe in požrla vse obljube o demokraciji. Vse, kar je bilo slovenskega, jim je bilo napoti. Ukinjali in zapirali so vse slovenske institucije, šole, društva, preimenovali vasi in priimke ljudi. Skratka vse kar je bilo slovenskega. Orehek je dobil ime »Orecca«.”

Orehek je bil prvič pisno omenjen že davnega leta 1245, ko so z njim upravljali gospodje Nussdorfi in je po njih tudi dobil ime. Zlasti znamenit je bil krajevni grad, saj je bil Orehek središče velike fevdalne posesti. Od gradu je ostalo le še nekaj razvalin.

Kraj je imel nekdaj celo tri cerkve, ostali sta še dve. Ena izmed njiju je posvečena sv. Florjanu in je edina na Postojnskem, ki nosi ime tega gasilskega zavetnika.

V bližini nekdanje graščine, na srečo, še vedno stoji najdebelejša lipa na Postojnskem in tudi v širši okolici, zato jo imenujejo kar grajska lipa. Njen obseg meri kar 755 cm.

Baje naj bi tu živeli tudi predniki slovitega pisatelja Julesa Verna, ki so se za časa francoske okupacije izselili v Francijo.

Čeprav uradni viri pravijo drugače, pa se je v Orehku rodil avtor prve samostojne tiskane posvetne pesniške zbirke »Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi« Pavel Knobl (1765 – 1830).

Plemeniti geni pa so se prenesli, kot kaže, tudi na vaške živali. Tako je nekoč Orehkar, Orehovčan, mislim da je pravilno Orehovec (kot pijača), v glavnem en iz Orehka, nekemu Ljubljančanu ponudil v odkup pasje mladiče, ker je psica pred kratkim povrgla. Meščana je zanimalo, kakšne pasme da so in prodajalec mu je zagotovil, da so čistokrvni nusdorfski mešanci. Kupčija je bila sklenjena. Pa naj še kdo reče, da Slovenci nič ne damo na rodovniško kri. Pa čeprav je pasja.

Razglednica je nastala med italijansko zasedbo Orehka, torej med leti 1918 in 1943. Izdal jo je fotograf Zirmann iz Postojne. Odposlana pa je bil že po drugi svetovni vojni. Kdaj žal ni mogoče ugotoviti, ker je neki filatelist potrgal znamke, pisec pa ni zapisal datuma.

Viri:

Kolenc, D. Dober dan, Krpanova dežela. Postojna: Notranjsko-kraški regionalni zavod za turizem: Postojnska jama, turizem, 2006.
http://www.tigr-drustvo.si/76-boj-slovenskih-primorcev-proti-italijanski-zasedbi-zapisi-antona-stegla

Kraj: Orehek
Datum: med 1918 in 1943
Avtor: Zirmann
Zbirka: Tončka Jernejčič
Skenirano: 19. 1. 2015
Oblika: razglednica

Razglednica oziroma dopisnica sama po sebi ne bi bila nič posebnega, če ne bi bila narejena iz debelejšega furnirja.

Iz njega je izdeloval hišice moj stric Albin in tudi meni je naredil eno, ki je tekom let izginila neznano kam.

Furnir oziroma nerabne ostanke je iz tovarne nosila mama, ker je bil dober za podneto in za stričeve umetniške podvige. Jesenov je dišal po maslu in je bil skoraj bel, ebenov je dišal po cimetu in je bil temno rjav. Všeč mi je bil njihov vonj. Mama pa ni nosila iz tovarne le ostankov furnirja in smrad po razredčilu, pomešan z vonjem nitrolaka, ampak tudi zanimive zgodbice.

Nekega lepega popoldneva je snažilka odprla vrat pisarne in zagledala sodelavko in sodelavca enega z drugim oziroma pri edinem kmečkem opravilu, pri katerem se ne kadi. Bila je tako zaprepadena, da je morala nekomu zaupati. Ampak je slabo izbrala. Povedala je največji čenči in kmalu je cela fabrka vedela, kdo s kom in kje. Sicer pa kaj se to pravi – povzročati tak stres ubogi snažilki.

Nekaj podobnega se je nekoč zgodilo tudi naši mami v tovarni (saj boste sami uganili v kateri), ko je zmanjkalo nitrolaka in ga je šla v skladišče iskat. Tam je na stolu sedela sodelavka, pred njo pa je stal preddelavec s spuščenimi hlačami. Sodelavka se je hitro znašla in rekla: »Veš, Verona, gledava, kdo je bolj zagorel.« Ker je bilo ravno po dopustih. »Kar dajta«, je rekla mama, ki se je resda rodila zjutraj, ampak ne tistega jutra in ji je bilo takoj vse jasno. Tudi to, zakaj ima »una« večjo plačo kot ostale. Pa pravijo, da se Slovenci ne razmnožujemo dovolj. Saj se, samo haska ni nobenega.

Datum nastanka sem določila po znamki, ki nosi letnico 1908. Tega leta je bila 60-letnica Avstro-ogrske monarhije in izdali so serijo znamk s portretom Franca Jožefa.

Slovarček:

furnir: v tanke plasti, liste zrezan les
podneta: netivo, npr. trske za podkuriti
eben: tropsko drevo, ki daje dragocen trd, temen les
nitrolak: poljudno – raztopina nitrata celuloze v organskem topilu, strokovno – nitrocelulozni lak

Viri:

https://commons.wikimedia.org/wiki/Stamps_of_Austria,_1867-1917

Kraj: Avstro-Ogrska
Datum: neznan, okoli 1908
Avtor: neznan
Zbirka: Lenka Gabrenja
Skenirano: 26. 7. 2016
Oblika: lesena razglednica

Razglednica izvira iz zbirke, ki sem jo dobila od prijateljice, ta pa jo je podedovala od svoje ljubljanske tašče. Slika drevesa z gnezdeci, v katerih se kljunčkajo vojaki različnih rodov avstrijske vojske in njihove ljubice, je najbrž imela namen navduševati za vojskovanje, saj obljublja same nebeške radosti – no, vsaj eno, ki pa ni zanemarljiva.

Na zadnji strani razglednice je s svinčnikom lično napisano: “Za spomin od Toneta” in letnica 1915, v spodnjem levem kotu pa je natisnjena drobna oznaka OKW 355. Razglednica ni bila poslana po pošti, ampak očitno le podarjena, mogoče osebno ali pa priložena v pismu.

Štorklja prinaša vojaškega dojenčka v pendeklcu z vso pripadajočo opremo – slinčkom, dudo – in vojaško kapo. Mar sporoča, da je človek že v plenicah določen za vojskovanje, da ne rečem kanonfuter? Ali zgolj, da je življenje borba, kakor jo pač kdo pojmuje?

Če bi se kaj razumela na različne uniforme, bi lahko napisala, katerim rodovom vojske pripadajo mladeniči iz gnezdec, tako pa mi ostaja le občudovanje slikovitih oblek, brhkih fantov, lepih deklet in prefriganosti ustvarjalca te razglednice, ki kar kliče po skoku v eno od uniform že zato, ker se ženske lepijo nanje kot muhe na med …

Ni važno, kdo je v obleki, da je le barvita in všečna. Tale fant ima na glavi fes. Je prišel iz anektirane Bosne in Hercegovine?

161214166-005 Blaženo se smehljata … Le kaj jima gre po glavi?

“Pa glih na žnabelce sem jo jaz kušnu,
pa glih na srčece sem glavco djal!”

Zasanjano strmita v prelepo skupno bodočnost …

“Kugla prletela,
v srce me zadela
in me močno ranila …”

“Al me, al me boš kaj rada imela,
ko bom, ko bom nosil suknjo belo,
sablji -, sabljico pripasano,
puški-, puškico nabasano?”

Kdo bi ji lahko ubranil?!

“Oblaki so rdeči – le kaj pomenijo?”
“Da vsi ti mladi fantje na vojsko pojdejo!” …

Že dolgo je, odkar sem slišala tole resda mirnodobsko zgodbo, v kateri pa nastopata možaka, ki sta v mladosti nosila eno od uniform z razglednice:

Tudi Franetov oče in Jakopov Janez sta bila namreč veterana I. svetovne vojne. Ob nedeljah sta pogosto sedela pred eno ali drugo hišo, se spominjala mladosti in si pripovedovala zgodbe. Včasih sta se tudi sporekla, a ko je beseda nanesla na Krajnce* sta si bila vedno edina: nista jih marala in vedela sta povedati samo najslabše o njih.

Franetov je rad rekel, da Krajnci še serjejo več kot Babnopoljci.

“Nekoč,” je pripovedoval “sem šel pozimi s kulami po poti in v kolesnici – lej ga, tak velik zmrznjen drek od Krajnca, da se je voz prevrnil, ko sem zapeljal nanj!!”

“Kako si pa vedel, da je tisto drek od Krajnca?”

“Saj so bile same luščine od fižola** v njem! Tak kup!” je pokazal.

“Jaaa,” pravi Jakopov, ki je imel ženo iz Podgore, torej s Krajnske, “potem si pa moral tiste luščine pobrati! … Bi jih imel za v poušter!”

* Krajnci so Babnopoljci rekli prebivalcem Loške doline, ti pa Babnopoljcem Kočevarji – eni so živeli v Deželi Kranjski, drugi so sodili v Kočevsko gospostvo ali kakor se je že pokrajinska enota imenovala)

** Fižola na Babnem Polju ni bilo, torej tudi drek ni mogel biti od Babnopoljca …

Slovarček:

pendeklc: podložen in okrašen ovoj za dojenčka
poušter: blazina

Kraj: Ljubljana
Datum: 1915
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 14. 12. 2016
Oblika: razglednica

Ob koncu 19. stoletja je bila Postojnska jama ena najbolj znanih in privlačnih turističnih jam v habsburški monarhiji, ki si jo je leta 1901 od blizu in daleč ogledalo več kot 10.000 ljudi. Poleg običajnih izletnikov so jo obiskovali znanstveniki, naravoslovci, speleologi, umetniki in vladarji iz Evrope in Amerike, ki so občudovali veličasten splet rovov, galerij in dvoran z bogatim kapniškim okrasjem in razvejenim jamskim sistemom. Leta 1823 je bila ustanovljena Jamska komisija, ki je dober glas o kraški podzemni lepotici širila s plakati, letaki, časopisnimi objavami in vodniki, pomembno vlogo pa so odigrale tudi razglednice, ki so sloves Postojnske jame ponesle na vse konce sveta.
Za začetek organiziranega turizma v Postojnski jami štejemo obisk avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda leta 1819, toda v Rovu starih podpisov najdemo tudi veliko starejše podpise obiskovalcev – celo iz 13. stoletja.

V Postojni je bilo 8. maja 2009 praznovanje v čast 190-letnice turizma ravno tam, 100-letnice podelitve mestnih pravic in praznovanje dneva zmage, 9. maja. Pa sva se odločila, da bova šla, moj nezakonski mož in jaz. Prevagali so argumenti, od katerih je bil najtežji spominski kovanec, ki naj bi ga dobil vsak obiskovalec prireditve.– A moram iti v črni obleki?
– Kje pa. Če boš šla, boš edina.

Pa sem bila res. Edina v kavbojkah in jakni. Pa on tudi, ampak on ne šteje, ker je bilo samo mene sram. Tam so bili moški v oblekah s kravatami, ženske pa so iz omar privlekle svoja najboljša črna oblačila na večini katerih je bilo videti, da so kar nekaj časa preživela v omari. Sem pa že raje v kavbojkah. Ampak tega nisem rekla na glas. Na glas me je bilo sram in sem ves čas godrnjala, kako me je nasral. Vendar to ni bilo pomembno. Važno je, da sva dobila tisti spominski kovanec, ki jih je bil poln pehar in jih je ostalo še za naslednjo obletnico, 200-letnico, ki že trka na vrata.

Izvesek na vhodu v jamo z reklamo za Grand hotel Balkan, če sem prav prebrala. Kje naj bi bil ta hotel pa mi ni uspelo ugotoviti.

Redki obiskovalci čakajo ali pa le pozirajo pred vhodom v jamo.

Razglednica ima žig cenzurirano, kar pomeni, da je bila poslana med I. svetovno vojno in ima znamko za 10 helerjev, kar je značilna cena za razglednice proti koncu Avstro-Ogrske države. Ocena strokovnjaka je, da je poslana med leti 1916 in 1918.

Viri:

Kraj: Postojna
Datum: 1917
Avtor: neznan
Zbirka: Lenka Gabrenja
Skenirano: 26. 7. 2016
Oblika: razglednica

Na razglednici z Unca je gostilna in trgovina z mešanim blagom Simona Ribariča. Pri Ribaričevi družini je bila velika nesreča to, da je od osmih rojenih otrok kar sedem umrlo, še preden so dosegli leto starosti, le eden je odrasel.

Bila je ena od številnih trgovin in gostiln v vasi; ene so bolj obiskovali liberalno usmerjeni, druge pa bolj konservativno usmerjeni krajani. Pri Ribariču so se, vsaj po zapisih Štacnarja, bolj zbirali liberalno usmerjeni.

Fotografu so se verjetno postavili vsi člani družine, pa še verjetno sosedje ali sorodniki. Na fotografiji je kar 8 otrok, pet žensk, pet moških in še en pes. Starejši par sedi na klopi pred hišo, desno od vhoda pa sta na stolih dve ženski.

Na Uncu, kot verjetno tudi drugje, so vladali napeti odnosi med liberalnim in konservativnim taborom. Ob polomu nasprotnikov so si pogosto dali duška.

Takole je bilo s Simonom Ribaričem. V svojem Dnevniku ga je zabeležil Ivan Puntar – Štacnar, ki je dvajset let vsak dan pisal dnevnik:

6. September 1936: Nedelja. Senzacija. Velik nasprotnik vsega dobrega, hujskač, nasprotnik cerkve in duhovnov, posestnik, gostilničar Ribarič usled prezadolženosti propadel, pognala ga kreditna banka. (Stran 386)

23.junij 1937: Umrl Simon Ribarič, velik sovražnik duhovnov in cerkve, pohujšal in vzgojil je domala vse bajtarje, ki so bili po večini brezverci in sploh slabi ljudje, ta človek jim je vzel s svojim hujskanjem dušo in telo. On sam pa je gospodarsko popolnoma propadel in umrl zapuščen v Mariboru, kot najemnik v nekem podstrešnem stanovanju. (stran 404)

Fotografijo gostilne in trgovine je verjetno naročil Simon Ribarič. Zagotovo je bila v prodaji v gostilni in trgovini, saj je ta razglednica opremljena z Ribaričevim pečatom. Avtor je M. Šeber, ki je v tistih časih izdelal več razglednic našega področja. Razglednica je bila natisnjena v tiskarni Šeber v Postojni.

Danes stavba žalostno propada. Tako je izgledala 15. 2. 2013, ko sem napravil to fotografijo. Danes je še v slabšem stanju.

Viri:

Ivan Puntar-Štacnar: Moje delo, doživetja in pogledi. Dnevnik 1923-1943. Spremna beseda in dobesedni prepis izvirnika Franc Perko. Založništvo Jutro in Kulturno Društvo Rak Rakek, 2009

Kraj: Unec
Datum: približno 1920
Avtor: M. Šeber
Zbirka: Knjižnica Jožeta Udoviča, Cerknica
Skenirano: 23. 1. 2017
Oblika: razglednica

Razglednica prikazuje pogled na Rakek, spodaj pa na parno žago Franja Žagarja s skladiščem lesa, v ozadju pa je vidna tudi Lavričeva vila, ki bo omenjena v nadaljevanju.

Čeprav bi na osnovi slike sodili, da bo tekla beseda o lesni predelavi in lesni trgovini na Rakeku, pa nas ta posnetek lahko zavede. Osredotočil sem se na zapis na razglednici, ko se je svojemu prijatelju z vojaških vaj javil eden od pripadnikov 87. peš polka, ki je takrat bival na Rakeku.

Razglednico (dopisnico, Korrespondenz Karte) je založila firma Gebrüder Metz, Tübingen; po vsej verjetnosti pa jo je bilo možno kupiti le pri vojaških enotah, ki so bile na vajah na Rakeku. Če je bilo tako, je bila naklada razglednice lahko zelo velika (na Rakeku je bilo po več tisoč vojakov). V knjigi Dežela ob Cerkniškem jezeru (Milan Škrabec, 1990) nisem nikjer zasledil tega založnika.

V Wikipediji najdemo zapis: Od leta 1890, se je povpraševanje po razglednicah izredno povečalo. Brata Heinrich in Gustav Metz sta v Tübingenu začela po prevzemu poslov od očeta leta 1896 s proizvodnjo lastnih razglednic. Izbor so sestavljale predvsem razglednice mest, samostanov, gradov, palač, ulic, kakor tudi posameznih objektov, kot so hoteli, restavracije, pošte, železniške postaje. Poleg tega so fotografirali tudi portrete in kostume, fotografirali so tudi festivale, razstave, dogodke in nesreče.
Družba je imela zaposlene posebne fotografe, specializirane za izdelavo razglednic, ki so potovali po določenih progah v Evropi.

Železniška postaja na Rakeku je imela obilo rampnega prostora, pravijo, da je bilo to tudi zaradi tega, ker so se tu raztovarjali številni pešpolki (vojaki, orožje in oprema, konji), ki so prihajali vsako leto v poletnih mesecih v okolico na vojaške vaje.V šolski kroniki vsako šolsko leto naletimo na zapise, kako se je moral pouk končati, da so šolo in njeno okolico zasedli vojaki, ki so prihajali na Rakek na vojaške vaje.

Zanimiv je zapis iz leta 1894 (Perko, F., 2008. Vasi v objemu železnice. Založništvo Jutro) na straneh 295-296:

Dne 1. avgusta 1894 nastanila se je stotnija vojakov 3 kampanije z rezervisti 87 pešpolka v šoli pod streho (64 mož), na malem hlevu (30 mož) in v vsaki šolski sobi po dve pisarni in pod streho tudi dve kup 6 pisarn; a drugi dan se je računska od polkovne pisarne ločila in v drugi šolski sobi samo zadnja ostala zato je bilo le 5 pisarn.

Od 1 do 19. avgusta vršile so se tu v okolici vojaške vaje 87. in 97. pešpolka, kakih 2.000 mož, pod poveljstvom polkovnika Sluka. Dne 15. t. m. pripeljala sta se na Rakek korski poveljnik fzm. Reinländer in divizijski poveljnik podmaršal Hegedüs, ter se potem dne 16 in 17. udeležila tu vršečih se vojaških vaj.

Dne 17. v predvečer cesarjevega rojstnega dne bil je mirozov. Godba omenjenega pešpolka spremljana od vseh tamburjev ter moštva z lampijoni korakala je po Rakeku na kolodvor, pred pošto, kjer sta ekselenciji Reinländer in Hegedüs navadno obedovala s svojimi časniki, svirala je nekoliko komadov, potem je korakala do konca vasi in k sklepu pred g. Gašparitovo hišo kjer je nastanjena bila, zaigrala še Radecky – koračnico in nato se množica ljudstva razide. Drugi dan ob 5. uri zjutraj bila je budnica z godbo spremljana od vseh tamburjev ter moštva lampijonov, kakor v predvečer ter naznanjala slavnostni dan. Pred osmo uro je vse vojaštvo odkorakalo na bližnji hribček »Srnjak«, kjer je vojaški kurat gosp. Jaklič – Dobrepoljski daroval sv. mašo. Glavne dele sv. maše markiralo je vojaštvo z general – dešaržami. Mej sv. mašo igrala je godba navadni vojaški »Pred Bogom«, potem zahvalno pesem pri blagoslovu »sveto« in k sklepu cesarsko himno.

Po tem svetem opravilu defiliralo je vojaštvo pred poveljnikom fzm. Reinländrom, ter se potem vrnilo v svoja bivališča. Po tej inpozantnej na Rakeku prvikrat vršivši se slavnosti je bilo mnogo ljudstva zbranega, katero si bode gotovo v spomin ohranilo te slavnosti.

Ob 12. uri zbrala se je vsaka stotnija posebej za-se v lepo prirejenih s cvetlicami in zelenjem okrašenih prostorih, kjer je moštvo dobilo razven navadne menaže še pečenko, pivo ali vino in smodke. Dotični stotnik ali pa nadporočnik govoril je kratki govor v proslavo tega dneva v nemškem (ali) deloma tudi v slovenskem jeziku, ter zaklical trikratni »Hoch« in »Slava njih Veličanstvu, našemu presvetlemu cesarju Franc Josipu I.«. Moštvo se je navdušeno odzvalo z burnim »Hoch« in »Slava« klici ter zapelo cesarsko himno.

Zastave cesarske in narodne vihrale so po Rakeku – bil je pravi patriotični praznik.

Naslednji dan je odšlo vojaštvo na vojaške vaje na področje od Vrhnike do Senožeč.

Še pogled v kroniko za šolsko leto 1901/2 (Perko, 2008. Vasi… str. 315):

Vojaki so imeli i letos svoje običajne vaje v tukajšni okolici nad mesec dni pričedši takoj ob pričetku počitnic (šola se je končala 27. julija 1901). Bivali so kakor vselej – tudi v šoli, ker jim nedostaje potrebnih prostorov v druzih hišah. Ob tej priliki je nadzoroval vojaštvo Nj. cesarska visokost nadvojvoda Franc Ferdinand. Prišel je semkaj na Rakek 2. septembra zjutraj ter takoj odjahal k vojakom na hrib Srnjak. Opoldne mu je vojaštvo (4. polki) defiliralo pri Lavričevi vili nasproti tovarne, a popoldne je že šel nadzorovat v Št. Peter. Ves Rakek je bil nekako veličasten, kajti skorej z vseh hiš so plapolale zastave, kakor ob rojstnem dnevu Nj. veličanstva presvetlega cesarja, samo da se takrat na predvečer tudi hiše razsvetle.

Pogled na Rakek proti koncu 19. ali v začetku 20. stoletja. Ob strani, na desni je napis založnika Gebrüder Metz, Tübingen

Parna žaga Franja Žagarja in skladišče lesa na Rakeku, v ozadju Lavričeva vila.

Herman V….
Pri c. in k. peš polku št. 87 – 16. stot.
V Rakeku Kranjsko
Predragi!
Ne vem si le prejel razglednico katero sem Ti poslal pred kratkim iz Pulja. Gotovo si preje odšel na počitnice. Oprosti da Ti tako dolgo nisem nič pisal. Sedaj je naš polk na vojaških vajah blizo Postojne na Kranjskem. Prosim Dragi oglasi se mi kmalo. Srčno Te pozdravlja Tvoj Herman.

Velecenjeni
Gosp. Valentin Kropivšek
Bogoslovec sedaj na počitnicah
Pošta Sv. Peter pri Celju
Štajersko

Nujno

Vojaška pošta je iz Rakeka v Sv. Peter pri Celju potovala preko Gradca. Datuma, ko je bila razglednica poslana ni bilo mogoče ugotoviti.

Kraj: Rakek
Datum: okoli 1901
Avtor: založba Gebrüder Metz, Tübingen
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 6. 2. 2017
Oblika: razglednica

Včasih je bila navada, da so osebne, družinske in podobne fotografije uporabljali tudi kot razglednice. Tako je nastala razglednica, ki jo je birmanec Alojz Koščak poslal svojemu botru Valentinu Perku v vojno bolnico na Dunaju.

Valentin Perko je bil rojen 14. februarja 1881 v naselju Dražen Vrh 34 (Drasenberg) v Slovenskih goricah. Po končani ljudski šoli pri Sv. Ani (prvič se odprejo tu šolska vrata že leta 1800) je šel v uk za zidarja in z uspešno opravljenim izpitom v Mariboru 11. avgusta 1901 postal zidarski mojster. Podal se je za delom po svetu in pot ga je zanesla v takrat razvijajoči se Rakek. Stanovanje si je našel pri Ovčarjevih (Ileršič) Rakek 28, se zagledal v njihovo hčer Antonijo (rojeno 24. 03. 1885) in se z njo 26. 02. 1906 poročil. Leta 1907 je kupil hišo in posestvo Slivice 4 (danes Slivice 8). S svojo gradbeno skupino je v okolici zgradil več stavb (hiše, gospodarska poslopja, adaptacije), kar nekaj jih še stoji (lepo po starem obnovljena je na Uncu Špančkova hiša). Prav posebne sreče zakonca v življenju nista imela: 28. 01. 1908 sta se jima rodili dvojčici, ena je umrla pri porodu, druga Julijana pa pri tridesetih letih (8. 12. 1938); drugorojenec je bil moj oče Franc (rojen 4. 06 1910, umrl 28. 09. 1999); tretjerojenka Terezija je doživela le dobro leto starosti (rojena 19. 09. 1912, umrla 1. 11. 1913). Dodaten udarec je družini prinesla še prva svetovna vojna. Valentin je moral na fronto, bil je ranjen, pozneje še bolehal je in 13. 08. 1916 umrl v vojaški bolnišnici na Dunaju. Prav tja mu je birmanec Alojz Koščak poslal razglednico z najboljšimi željami za Veliko noč (1915 ali 1916).

Birmanec Alojz Koščak, Rakek 22, rojen 29. 06. 1898, umrl 2. 04. 1983. Posnetek je nastal leta 1915 ali 1916, ko je imel Alojz 17 oziroma 18 let. Slika je bila posneta v fotografskem studiu, kjer je fotograf postavil portretiranca z lepo urejeno frizuro, s kravato, lajbičem, verižico in uro ter suknjičem.

Spoštovani g.
Valentin Perko
K u K Kriegsspital No 6
Simering Hassenbritengase
4-6 Dunaj

Ljubi boter

Srčne pozdrave vam pošilja izza domačega kraja. Vesele velikonočne praznike vam želim da bi jih zdravi obhajali.
Zvest vam ostaja Alojzij
Enako cela družina Koščak želi

Alojz Koščak
Rakek št. 22
Notranjsko

Kraj: neznan, poslano na Dunaj
Datum: pred Veliko nočjo 1915 ali 1916
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 13. 12. 2016
Oblika: fotografija-razglednica

Pomen tega zapisa ni toliko v razglednici, ki jo je leta 1935 Milena poslala Božu Majdiću v Zagreb, ampak v občutju avtorja Marijana Lipovška (1910 – 1995), skladatelja in pianista, alpinista, fotografa, profesorja na Glasbeni akademiji v Ljubljani, tudi očeta mezzosopranistke Marjane Lipovšek, ki je poletnega dne 1940 samoten prehodil pot od Nove vasi do Iške. Kako je te kraje na pragu velike vojne videl in občutil mož, ki je prehodil in preplezal vse, kar je bilo v naši deželi vredno obiskati, vtise pa potem tankočutno opisoval v Planinskem vestniku, je zaznati tudi v tem – nekoliko skrajšanem – zapisu, ki je, kot vsi njegovi, tudi literarno dovršen hvalospev naravi in ljudem ob poti.

“Pripovedovati hočem o krajih, malo znanih in redko obiskanih. Tam so vasice; kakor čreda jagnjet čepe po bregovih. Cerkvice se blešče po gričih in širne planote se raztezajo na vse štiri strani sveta. Vetrovi se tepo po njihovih tratah. Borovci so prerasli ravnice in goli drnasti griči se nizajo do naselij, ki spokojno leže pod njimi. Nemara ste uganili, da govorim o Blokah in njegovem svetu, ki tudi poleti ne zataji svojih posebnosti. Ali naj vam opisujem rezki jutranji hlad, ki je vel čez bloške planjave, ko sem hodil iz Nove vasi proti severu? Ali naj pripovedujem o nebu, ki si je nadelo mrko obličje megla in oblačja? In naj popišem veselje, ki me je prešinjalo, ko se je jela razgrinjati jasnina? Ne, za vse to je treba spretnejšega peresa, da bi opisala krajino, kakor zasluži s svojo tiho, preprosto lepoto.

Bloke so mi bile izhodišče za dolgo pot, ki sem jo prehodil tja do Ljubljanskega barja. Iz Nove vasi do Ravnika na severnem kraju police je ravno dovolj priložnosti za ogled bloških imenitnosti: prekoračiš nekaj planih gričev in borovih gozdičev, srečaš bele labodje breze in se ogneš močvirnim mlakužam, v katerih odseva oblačno nebo (…) in že jo ubereš za Ravnikom navzgor proti Ravnicam. (…) Za Ravnicami se zgoraj za vasjo Zavrhom vzdiguje Sv. Urh. Razgled s cerkvenega stolpa je obsežen. (…)

Vasica Polšeče pod vrhom je prelepa, da ji ne bi privoščil zaljubljenega pogleda. Spoznal sem jo prvič v hudi zimi in še nekajkrat (…). Takoj za vasjo sem mimo koscev ob duhtečem senu zavil po kolovozu nizdol v grapo. (…) Napol po strugi stranskega potočka, napol po suhem sem hitro prišel gor v Ravne. Vas leži skrita na griču med dvema gubama zemlje.

Za Ravnami se vleče lep razgleden hrbet, preprežen s polji in pašniki. Krim in Mokerc sta se že vidno približala. Skozi Rudolfje (na karti je manj zanimivo ime Rudolfovo) sem prišel v Sv. Vid o pravem času za kosilo. V Sterletovi krčmi so mi postregli s kislim mlekom, hladnim in gostim, da je žlica stala pokonci, ko sem jo zasadil vanj.

Sv. Vid na najvišjem robu nad Zalo in Iško je sredi razmetanih globeli v gospodovalnem položaju. Z roba se zvijajo na vse strani hrbti, strmi rovti in zložnejša pobočja tja do gozdov, ki se pogrezajo v soteske. Dospel sem na višino 846 m – Šentvidčani trdijo: 848! – torej na najvišji točki svoje poti, če izvzamem Sv. Urha. Poslej je šlo le še nizdol. Mimo vasi Zale, ki je najbrž dala ime potoku in soteski, zaviješ v loku po lepo vijočem se hrbtu s čudovitimi pogledi na Zadejlo, Mokrec, Krim in Rakitno zložno navzdol proti Osredku. (…) Sončna popoldanska svetloba je posijala na prelepo vasico. Oblila je štiri gruče hišic, pozlatila je žanjice in orače ter prepojila stare hruške in orehe z zlatim sijajem. Za cerkvijo je cvetela ajda. Spodaj pod njo so se na njivi oglasile pesmi. Dekleta so žela pšenico. Tih smeh je trepetal nad travniki.(…)

V pol ure sem bil spodaj. Hladna Iška me je sprejela v svoje valove.

Še po znani in stokrat prehojeni stezi do konca soteske, pa sem sklenil pot, ki mi je ostala svetla in sončna v spominu in mi bila obenem dragoceno dopolnilo v spoznavanju slovenske dežele.”

Vir: Marijan Lipovšek: Kje so tiste steze. Modrijan založba, d. o. o., Ljubljana, 2010

Kraj: Sv. Vid nad Begunjami
Datum: verjetno 1935
Avtor: Franc Kunc
Zbirka: Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica
Skenirano: 19. 4. 2017
Oblika: razglednica

Slika sama mi deluje kot neko tihožitje – devet grabljic, dva možakarja za družbo, velik jerbas in lepo razporejene grablje. Idila v naravi, čeprav ob težkem delu. Kdo jih je slikal, se ne ve. Je pa slika narejena kot razglednica, tako da so jo lahko komu poslali po pošti. Mogoče narejena s prav posebnim namenom.

Letnica te slike je zgolj ugibanje po starosti prepoznanih. Predvidevamo, da so delali pri gostilničarju Bavdku. Edini moški v zadnji vrsti med grabljicami je delavec Krampelj, ki je redno hodil pomagat k Bavdkovim, saj se je takrat vse delalo na roke. Pa še od vremena so bili odvisni. Zgodaj zjutraj so kosci travo najprej pokosili. Potem so prišle na vrsto grabljice, da so travo obračale. Kasneje, ko se je seno posušilo, pa ga je bilo treba zgrabiti skupaj in naložiti na voz. Med delom se je bilo treba tudi malo odpočiti in pa seveda odžejati. Kozarec vode, vina, mogoče še košček kruha, pa stric je povedal še kakšno šalo in že so morali iti dalje. Fizično so res veliko več delali kot danes, vendar pa so se ob delu veliko družili, živeli bolj umirjeno in bili med seboj veliko bolj povezani. Po končanem delu so radi kaj zapeli, če pa se je pojavila še harmonika, so pa še zaplesali.

Vse grabljice, razen ene, imajo lase pokrite z ruto, zavezano zadaj na tilniku. Zato sklepamo, da jim je Bavdkova Antonija v jerbasu prinesla malico in pijačo. Ženske imajo vse oblečene firtahe čez obleke, možakarja pa imata hozentregarje. Mislim, da Bavdkov stric sedi “po turško”- na prekrižanih nogah. Delavcu zadaj se lepo vidijo škornji z lepo okovanimi podplati. Okovane podplate ima tudi skrajno desno dekle.

Spredaj sedijo:

Svetetova Ivana Milavec (Sv. Vid),
poleg nje je France Bavdek -Jeršičev ata (Jeršiče) in
Antonija Bavdek iz gostilne (Sv. Vid).

Zadaj:

je prva Tončkava Jožefa Hribljan (Čohovo),
druga neznana,
z buteljko v roki je Nežna Marija Pirman – moja stara mama (Sv. Vid) in
četrta neznana.

Prvi je sezonski delavec Krampelj,
sledi Kovačeva Micka (Sv. Vid),
potem Kovačeva Cilka (Sv. Vid),
Markcova Francka iz Tavžljev.

Slovarček:

jerbas: velika, pletena košara z dvema ročajema
firtah: predpasnik
hozentregarji: naramnice

Viri:

Miro Bavdek
Judita Nared

Kraj: Sveti Vid
Datum: okoli 1950
Avtor: neznan
Zbirka: Danica Červek
Skenirano: 23. 1. 2017
Oblika: fotografija

Za izhodišče današnjega prispevka smo vzeli dve stari razglednici, ki prikazujeta sveto družino oziroma Marijo z Detetom.

Prva, starejša, je prišla leta 1905 iz Firenc na Dunaj in prikazuje Marijo, ki drži Jezusa, ob njej pa sta na vsaki strani po en svetnik. Zgoraj desno je poleg kraja v rdečem tisku napisano tudi ime podobe: FIRENZE-s.Iacoppo di Ripoli – La Vergine. S. Iacopo e. S. Domenico di Andrea Della Robbia. Bi to pomenilo, da gre za relief v cerkvi svetega Jakoba, ki prikazuje Marijo z Detetom, sv. Jakoba in Sv. Dominika, napravil pa ga je Andrea della Robia? Bolje, da ne ugibam preveč …

Spodaj je pošiljatelj s svinčnikom napisal kraj in datum; Fireca, 2/5. 909. Pod polkrožno podobo izvemo za izvor razglednice: HOTEL NAZIONAL FIRENZE, ki je razglednice mogoče brezplačno dajal svojim gostom in si delal reklamo, ko so na njih potovali pozdravi njegovih gostov na vse štiri strani neba. Pošiljatelj je pod podobo napisal: Dragi Antone. Pozdrav Tebi i tvojim – Čižmek. Zvalnik v naslovu zveni srbohrvaško, prav tako veznik i, vse drugo bi bilo lahko slovensko … Poglejmo drugo stran razglednice, na kateri je zgoraj natisnjeno: CARTOLINA POSTALE ITALIANA in pod tem v manjšem tisku še po francosko ( CARTE POSTALE D’ITALIE). Znamka za deset centezimov prikazuje profil brkatega možaka, poštni žigi pa besede Firenze (Ferrovia) in delček datuma … 5 -09. Kartica je naslovljena na gospoda Antona Doktorića, XVIIb, Taubergasse No42. Tur 6, Wien, Austrija.

Tudi druga razglednica je naslovljena na gospoda Antona Doktoriča, vendar tokrat na Gospodsko ul. 3/III nadstr., Ljubljana, Slovenija. Poslana je bila 18. 12. 1928 iz Zagreba v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, kot izvemo z znamke s podobo kralja Aleksandra (?) za 25 (par?). Zakaj je številka 18 v datumu trikrat podčrtana, ne bomo nikoli izvedeli. Besedilo je v nemščini, gre pa za božično – novoletno voščilo, ki ga je staršem poslala hvaležna gospodična ali gospa Ana. Voščita tudi stric in teta z nečitljivim imenom. Ob robu še želja po božjem blagoslovu za vse.

Motiv razglednice z napisom SRETAN BOŽIĆ prikazuje beg Svete družine v Egipt. Mogoče je bila prav ta svetopisemska zgodba* nekoč davno podlaga za nastanek slovenske ljudske pesmi, ki govori o Mariji, ki gre z Ogrskega čez veliko vodo in zaman prosi zaslužkarskega in neusmiljenega brodarja za zastonj prevoz …

Kot darilo je, ko prvič slišiš sestri Pavlo Zabukovec in Danijelo Gerl, Žajči iz Retij v Loškem Potoku, peti pesem o Mariji, ki potuje z Ogrskega, kakor sta se jo naučili doma še kot šolarki nekje v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Peli sta jo – tako se spominjata – ob dolgotrajnem lupljenju krompirja, ki je pogosto nahranil njihovo številno družino …

V Sloveniji je znanih na desetine inačic te pesmi – ampak samo ta je iz Loškega Potoka; v Loški dolini so jo peli že malce drugače, tako po melodiji kot po besedah … Saj mogoče sta ena in druga inačica v strokovnem pogledu čisto nepomembni – ne preveč poučenemu ljubitelju ljudskega blaga pa sta lahko v veliko veselje …

Priloženi zvočni posnetek je 12. julija 2017 na Medgen centru v Starem trgu napravil Miloš Toni, besedilo pesmi, ki ga pojeta Pavla Zabukovec in Danijela Gerl, pa gre takole:

Marija z Ogrskega gre
z njo gre žalostno srce.

Marija pride do morja,
prav lepo prosi brodarja:

“Prepelji me za božji lon
in tudi za nebeški tron.”

“Jaz vozim le za krajcarje
in tiste bele zekserje.”

Marija dvigne krilice,
naravnost gre čez jezerce.

Pred njo se je odgrinjalo,
za njo se je zagrinjalo.

Brodar začne naprej vozit,
začela ladja se topit.

Brodar zavpije na vso moč:
“Marija pridi na pomoč!”

“Jaz ti ne morem pomagat,
ne morem ladje obdržat,

pomagajo naj krajcarji
in tisti beli zekserji!”

Odlomkov tega besedila, med drugim v tistem delu, ki omenja “krilice” in “jezerce”, se je še v sedemdesetih letih spominjala tudi moja mama, doma iz Retjam razmeroma bližnjih Dolenjih Poljan. Varianta te pesmi iz Loške doline, kot jo je zapisala Fani Truden, je bolj obširna, na koncu ima tudi poduk in vabilo k čaščenju Marije, prej omenjenih besed pa ne pozna … Zanimivo je, da se je v vsebino pesmi vpletla Ogrska dežela, ki je bila našim prednikom najbrž enako ali le za spoznanje manj tuja, daljna in skrivnostna kot svetopisemski Egipt … Ampak: kaj pa, če je hipoteza o povezavi pesmi Marija z Ogrskega in svetopisemske zgodbe o begu v Egipt čisto napačna?? …
Vdam se: prav mogoče je …

* Mt, I., 13 : Ko so odšli, glej, se Gospodov angel prikaže Jožefu v spanju in pravi: ” Vstani, vzemi dete in njegovo mater in beži v Egipt in bodi tam, dokler ti ne porečem! Herod bo namreč iskal dete, da bi ga pogubil!”

14 In vstal je, še ponoči vzel dete in njegovo mater in se umaknil v Egipt.

15 Bil je ondi do Herodove smrti, da se je spolnilo, kar je bil Gospod povedal po preroku, ki pravi: ” Iz Egipta sem poklical svojega sina.”

(Sveto pismo stare in nove zaveze, ekumenska izdaja, Ljubljana 1975, str.1056)

Kraj: Retje (v Loškem Potoku)
Datum: 1905 in 1928
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt, darilo Albine Muren iz Ljubljane
Skenirano: 31. 7. 2017
Oblika: fotografija (razglednici)
Zvočni posnetek: Stari trg, 12.7.2017, pojeta: Pavla Zabukovec in Danijela Gerl. Posnel Miloš Toni.

Tu, na tem kraju smo imeli svoje morje. Malo više, desno na sliki, ki pa ga ni videti, je bilo kopališče pri hrastu.

V Škocjan smo šli peš skozi gozd, čez železnico in na pot smo prišli pri italijanskem bunkerju. Od tam ni bilo več daleč do kopališča. Imela sem lepe, turkizno modre kopalke z roza obrobo, oblečena pa sem bila v kavbojke in modro mikico. Hm, kot bi bilo včeraj. Le da če bi bilo res, se verjetno ne bi spomnila. Čar starosti.

Tam sem se kopala le enkrat. Tja me ni vleklo na kopanje, ker je bila voda premrzla. Nekje okrog 17 ali 18 stopinj je imela. Pri petnajstih to ni toliko pomembno, ampak od nekdaj sem bila zmrzluh in zame je bilo občutno premalo. Enkrat pa sem šla v vodo trikrat. Bom razložila. Pri hrastu sem stopila v potok in potem me je tok sam odnesel nižje, pri naslednji plitvini sem izplavala. In tako trikrat. Od tega neznanskega podviga sem bila tako utrujena, da sem na soncu zaspala. Kmalu po prihodu domov me je začelo peči po hrbtu, kot bi ležala na vroči plošči štedilnika. Imela sem tako lepo barvo, da bi mi jo zavidala tako paradižnik kot partijska zastava. Peklo je pa k sto hudičev. Drugega ni bilo in mama me je mazala s kisom. Peklo je vedno manj, smrdelo pa vedno bolj – kot kisla kumarica, ki so jo pozabili v kozarcu za nekaj dni. Še dobro, da so bile počitnice, sicer bi sama sedela v razredu. Tako sva jaz in moje kopanje v Škocjanu prekinila pogodbo.

Dan današnji voda nima nič več stopinj kot takrat. Razlika je le ta, da sedaj vanjo ne bi pomočila niti nožnega prsta.

Oči sem si uničila, ko sem skušala ugotoviti, kaj je tisto belo.

Kaj se beli tam na gori
med grmovjem in med bori?
Je li groblja, je li sneg?
Groblje v kraji tistem ni je,
burja studna več ne brije
davno kopen je že breg.

Frančišek Svetličič: Na Mravljiškem vrhu, prva kitica od dvanajstih

O Turističnem društvu Rakek, ki je izdalo tole razglednico, bo treba še raziskati. Do današnjega dne nisem našla še nič oprijemljivega o njem.

Kraj: Rakov Škocjan
Datum: nastanek razglednice nekje v šestdesetih letih 20. stoletja
Avtor: Foto Slovenija, Ljubljana
Zbirka: Lenka Gabrenja
Skenirano: 25. 7. 2016
Oblika: razglednica

Če greš po Postojnski navzdol, pri cerkvi na levo in potlej na glih in spet na levo, prideš na to pot na sliki. Spomnim se te table, ko sva vsako jesen v tem delu gozda s starim atom nabirala lešnike, ki jih je potem stara mama sušila v roru in za božič naredila iz njih potico. Če je bilo lešnikov premalo, se pravi, če so bile veverice hitrejše kot midva, je bila potica rožičeva, ki je pa nihče ni maral.

V zvezi s kažipotom je stara mama vedno pripovedovala anekdoto. Gluha ženica je sedela na pragu in nekaj šivala. Mimo je prišel popotnik, jo pozdravil in vprašal:
»Mat’, kam pa ta pot drži?«
»Drži, drži, dva mernika drži.«
»Mat’, vi ste gluha.«
»Je, bla ruha, ja, pa sem žakl nardila.«

Lepo je videti njive, ki so obdelane. No, obdelane so še vedno – pokošene, takrat pa je na njih rasla zelenjava za sproti in za ozimnico. Teta Mara vedno pravi, da včasih na Rakeku toliko njiv ni bilo obdelanih, kot jih sedaj je. In če gledamo stare slike od takrat nekje do danes, je resnica očitna – včasih je vsak obdelal svojo njivo, danes gremo pa v trgovino.

Škocjanska pot mimo zadnjih hiš. Po njej pridemo do Kunaverjeve poti za Rakov Škocjan.

Tehle hiš pod pokopališčem nisem mogla prepoznati. Seveda ne, ker jim manjka družba ostalih hiš, ki jih je danes mnogo več.

Spominjam se te table, niti približno pa ne, kaj je na njej pisalo. Je bilo opozorilo ali kažipot?

Razglednica je bila poslana iz Starega trga, kdaj, pa ne vidim.

Kraj: Rakek
Datum: petdeseta leta?
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Lenka Gabrenja
Skenirano: 25. 7. 2016
Oblika: fotografija

Razglednica je nastala pred letom 1956. Tega leta so namreč na spodnjem, južnem delu rakovškega pokopališča uredili partizanske grobove, ki jih na tej sliki še ni.

Moj pogled na tej sliki pritegnejo ostrnice. S tema dvema vrstama ne moremo konkurirati Loški dolini, kjer so ostrnice avtohtone. Na Rakeku jih že leta ne dela nihče več. Se pa spomnim, da smo jih nekje v sedemdesetih letih pri nas še postavljali. Bile so borove, ne smrekove. Ata se je vedno jezil, ker je moral popravljati za mano, ker je seno neprenehoma padalo dol. Nekoliko lažje je bilo z deteljo, ki je raje obvisela na klinih.

Ostrnice so res nekaj posebnega, saj so tako navdihnile Otona Župančiča, ko je letoval v Loški dolini in se tam z njimi spoznal, da je po njih imenoval ciklus svojih pesmi – Med ostrnicami. Slikal jih je tudi Lojze Perko.

V Gospodarskem listu iz leta 1926 so objavljeni razni nasveti med drugim tudi, kako naredit ostrnico. Takole piše:

»Sušenje na ostrnicah in piramidah

Najnavadnejši način je razen kozolca sušenje trave na ostrnicah. V zemljo se zabije navpičen kol, ki ima na več mestih vodoravne palice v obliki križa, ali pa se naredi iz treh kolov stožec (piramida), ki je vezan na dveh ali treh mestih z vodoravnimi palicami.

Na stojalih, ki so iz enega samega kola posušimo do 5 q zelene krme, na piramidah do 8 q.

Pri sušenju krme na stojalih in piramidah moramo paziti na sledeče:

Na ostrnice nakladamo travo, ki je že uvela. Čim več jo naložimo, tem bolj suha mora biti, ko jo nakladamo. S skladanjem začnemo od spodaj, vsaka prihodnja plast pokriva deloma prejšnjo, da voda ne zateka v ostrnico. Iz tega razloga naj bo trava na ostrnici lepo zložena posebno na oglih in na vrhu. Slabo zloženo travo veter raznese in dež premoči, tako da začne gniti. Kot pri piramidi, tako moramo paziti tudi pri ostrnici, da je v sredini prazen prostor, kamor ima dostop zrak, ki polagoma suši travo. Trava mora biti vedno tako naložena, da se nikdar ne uleže do tal sicer, bi bila spodnja vrsta pomešana z blatom in bi začela gniti. Tudi bi v tem slučaju zrak ne imel pristop v notranjost piramide in bi zato seno začelo plesniti.«

Slovarček:

piramida: sušilna piramida – kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave
q: oznaka za cent

Viri:

Gospodarski list (1926), letnik 5, številka 6. URN:NBN:SI:DOC-BVHLIDI5 from https://www.dlib.si

Kraj: Rakek
Datum: 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Gregorič
Skenirano: 19. 11. 2016
Oblika: razglednica

Na razglednici je delavska nastamba srček v gozdnem revirju Škocjan. Zgrajena je bila med leti 1945 in 1950. Zgradili so jo poleg stanovanjske stavbe, kjer sta po drugi vojni živela logar Alojz Zwölf in cestar Lovrenc Ivančič z družinama (na levi strani je vidna vrtna ograja pred to hišo). Med graditelji je bil tudi gozdni delavec in cimperman Anton Udovič – Janezkov Tone z Unca.

Skoraj do konca petdesetih let 20. stoletja pri Gozdnem gospodarstvu Postojna ni bilo organiziranega bivanja in prehrane za gozdne delavce. Vse je bilo prepuščeno njim samim. Če so delali v bližini doma, so dnevno pešačili na delo in z dela. Če so bila delovišča bolj oddaljena, so delavci bivali v gozdu v neposredni bližini delovišč, največkrat v zasilnih barakah, nadstreških, pa tudi v zapuščenih vojaških objektih, ki jih je bilo ob nekdanji Rapalski meji kar precej. Zasilna bivališča so si zgradili iz lesa, lubja, vej in drugega materiala, ki so ga našli na kraju samem, od podjetja so običajno dobili le balo strešne lepenke. Kuhali so si sami, največkrat so bili na jedilniku koruzni žganci, ki so jih skuhali v kotličku. Še malo za hec ali pa tudi zares: pogosto je bilo pomanjkanje zabele, pravili so nam, da so to reševali tako, da so ob žlici (leseni seveda) žgancev použili tudi na špago privezan košček špeha, ki so ga še pravočasno potegnili nazaj, pa je bil pripravljen za izboljšanje naslednjega grižljaja, da je le-ta lažje zdrknil po požiralniku.

Med prvimi, na novo zgrajenimi kočami, z vsem takratnim udobjem, je bila prav brunarica Srček v Rakovem Škocjanu.

V šestdesetih letih je bilo na območju Gozdnega gospodarstva Postojna zgrajenih veliko delavskih nastamb, raztresenih po širnem snežniško-javorniškem in nanoško-hrušiškem masivu. Ko so sredi šestdesetih let domačini zapuščali težko in nevarno delo v gozdu in se zaposlili v razvijajoči industriji, so v naše gozdove prišli na delo delavci iz Bosne in Hercegovine. Tem je bilo treba zagotoviti bivanje in prehrano; zgrajene so bile sodobnejše nastambe; vendar še vedno sredi gozdov. Razvoj je šel naprej, delavci niso želeli več bivati v gozdnih prostranstvih, zgrajene so bile nove delavske nastambe v naseljih ali njihovi bližini. Leta 1970 je imelo Gozdno gospodarstvo Postojna po gozdovih kar 104 stavbe, ki so služile gozdni proizvodnji (brez upravnih in stanovanjskih stavb v naseljih) s površino 11.701 kvadratnih metrov. Ob gozdnih stavbah je bilo 88 vodnjakov s prostornino 5.124 kubičnih metrov.

Podobno pot je šla tudi delavska nastamba v Rakovem Škocjanu. Namesto skromne brunarice (ta je bila potem namenjena za piknike, poleg je bilo zgrajeno pokrito kurišče) je bila v bližini leta 1969 zgrajena sodobna nastamba. Pa tudi tu delavci niso ostali dolgo, v Cerknici je bil konec osemdesetih let zgrajen samski dom za gozdne delavce; nekdanjo nastambo pa je prevzel Center šolskih in obšolskih dejavnosti in v njej uredil Dom Rak.

Nastamba srček je bila zgrajena iz brun in je imela dva prostora: jedilnica (pozneje je bila to spalnica za kuharico) in kuhinja s skupno površino 22 kvadratnih metrov. Za spanje pa so uporabljali podstrešje. Nad vhodom na podstrešju je bil izrez v obliki srca, po tem je dobila tudi ime.

Zadnja stran preproste razglednice, ki je bila oddana na Rakeku. Z žigom so označena polja za naslov; poleg je žig Škocjan Rakek.

Prodajalec mi zagotavlja, da je bila poslana 1956 leta, dan in mesec se da lepo prebrati (2. 10.), letnico pa težko – mogoče je res (19)56.

Slovarček:

cimperman: tesar
špaga: vrv
špeh: slanina
nastamba: objekt za začasno nastanitev

Viri:

F. Perko, 2002. Zapisano v branikah. Gozdovi in gozdarstvo od Snežnika do Nanosa skozi čas. Gozdarsko društvo Postojna. 272 s.

Kraj: Rakov Škocjan
Datum: 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 12. 10. 2017
Oblika: razglednica

1968 Cerknica – Panorama trga (3)

1933 Loški Potok – Razglednica Retij

1937 Rakek – Panorama z unške strani

1931 Rovte – Poroka

1960 Velike Bloke – Severna stran Bloškega mostu

1970 Rakov Škocjan – Novi projekti

1918/1943 Orehek – Razglednica z napako

1908 Avstro-Ogrska – Leseni pozdravi

1915 Ljubljana – Regiment po cesti gre

1917 Postojna – Znamenita Postojnska jama

1920 Unec – Gostilna in trgovina Ribarič

1901 Rakek – Vojaška razglednica

1915 Dunaj – Voščilo birmanskemu botru

1935 Sv. Vid – Glasbenik na poti z Blok v Iško

1950 Sv. Vid – Grabljice

1950 Retje v Loškem Potoku – Marija z Ogrskega gre

1975 Rakov Škocjan – Kopališče

1955 Rakek – Tam nekje enkrat

1956 Rakek – Razglednica z ostrnicami

1956 Rakov Škocjan – Delavska nastamba Srček